»Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«

»Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.«

»Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.«

»Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.«

»Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

»Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.«

»Po navadi gre za predelane tovornjake oz. hladilnike, ki migranta pripeljejo naravnost do želenega cilja, je pa taka pot relativno draga, zato si je večina migrantov ne more privoščiti.«

»Tukaj pridejo do izraza lokalni, manj organizirani kriminalci, ki za manj denarja – 200, 300, 500 evrov spravijo migranta čez mejo.«

»Se pa zavedamo, da moramo pri svojem delu včasih uporabiti tudi metode, ki v tistem trenutku pacientom niso po volji.«